Zgodovina fotografije na kratko,

Camero obscuro, praobliko kamere, so poznali že v 4. stoletju, začetki fotografije, kot jo poznamo danes, pa segajo v 19. stoletje. Po zaslugi poskusov fiksiranja ( s kuhinjsko soljo ) srebrovih nitratov, ki so na sončni svetlobi počrneli, in prvih fotografov Angleža Fox Talbota ( negativno - pozitivni postopek, kasneje poimenovan talbotipija ) in Francozov Niepca in Daguerra so iznajdbo fotografije uradno oznanili leta 1839 - postopek so v čast izumitelju poimenovali dagerotipija ( pri tem postopku je bila vsaka fotografija unikat ). Tudi Slovenci smo imeli pionirja fotografije - Janez Puhar, ki je leta 1843 izumil fotografiranje na stekleno ploščo. Prve fotografije so osvetljevali več ur. Na srečo pa so se fotografski postopki hitro razvijali in tako je luč sveta ugledalo veliko različnih fotografskih kamer, med njimi v današnjem času tudi digitalnih, ki so odprle nov svet fotografije, ki ji pravimo digitalna fotografija.

Optika - optične osnove

Svetloba je na prvem mestu! Pri fotografijije svetloba uporabljena, kot sredstvo upodabljanja, fotografija je namreč zajem svetlobe ( grško: phos = svetloba, graphien = risati ), torej risanje s svetlobo.
Kaj je svetloba po vsej verjetnosti vemo vsi, lastnosti, ki pa so pomembne za nastanek posnetka pa so opisane spodaj.

- njena energija povzroči kemične spremembe v plasti filma, ki je občutljiv na svetlobo in jo osvetli. Pri digitalnih tipalih pa njeno energijo pri osvetljevanju registrirajo točke iz katerih je tipalo sestavljeno.

-njeno valovanje zaznajo svetlobno občutljivi materiali, kot oddtenek na črno-beli tonski lestvici ali pa jo prepoznajo kot barvo.

-širi se premočrtno, z njo upodabljamo po zakonih središčne ( centralne ) perspektive.

-pri prehodu skozi dve različno gosti snovi se lomi, in tako smo lahko na tej osnovi razvili optično znanost.

Vidna svetloba je le ozek pas v širokem spektru elektromagnetnega valovanja. Za človeka so pomembna tudi tista valovanja, ki jih z vidom ne more zaznati: radijski valovi, toplotni žarki, ultra vijolična svetloba, rentgenski in gama žarki. Vsa ta spektralna področja uporabljamo za specialna snemanja, za prenos televizijskih slik in za raziskovanja vesolja...

Lom svetlobe s pripadajočimi lomnimi koti je med drugim odvisen od vpadnega kota svetlobe in njene valovne dolžine, od debeline stekla in njegovega lomnega količnika.

Osnovne oblike leč: Leče so enojne ali pa so sestavljene. Po obliki jih delimo v zbiralne in razpršilne. Čeprav je objektiv sestavljen iz zbiralnih in razpršilnih leč, je v bistvu vedno zbiralna leča.

Gorišče leče in goriščna razdalja, vsaka leča ima dve gorišči, spredaj in zadaj, zato jo lahko obrnemo. Razdaljo od gorišča do optičnega središča leče imenujemo goriščna razdalja ali goriščnica. Zaradi poljudnosti smo zanemarili dejstvo, da optično središče leče ne leži na simetrali leče, ampak je njegova lega odvisna od zakrivljenosti lečnih površin. Pri konveksnih lečah je gorišče vedno na nasprotni strani, pri konkavnih lečah pa je gorišče samo računsko in je na isti strani, s katere vpada svetloba.

Predmetno razdaljo merimo med slikanim predmetom in optičnem središčem objektiva. Slikovna razdalja je oddaljenost med optičnim središčem objektiva in ravnino v kateri se ostro riše podoba predmeta. Slikovna ravnina je v kameri vedno ravna, le v izjemnih primerih je lahko tudi ukrivljena.

Svetlobna jakost objektiva je odvisna od premera učinkovite odprtine in njegove goriščnice, kar lahko izrazimo z obrazcem: d : f = 1 : s. Svetlobno jakost objektiva lahko preberemo na prednji strani objektivov ( f : 1,4 ... ).

Neostrina lahko nastane zaradi nekaterih optičnih napak leče ( precej bolj opazno pri digitalnih fotoaparatih ), pa tudi zato, ker se različno oddaljeni predmeti rišejo v različnih slikovnih ravninah.

Globinska ostrina je odvisna od zaslonke in goriščnice. Čim bolj zapremo zaslonko, večje bo polje globinske ostrine. Bolj, ko objektiv zaslonimo, narašča ostrina proti ozadju vse hitreje, v ospredju pa se približuje vse bolj počasi. Primer vidimo na spodnji sliki ( na skrajni levi so podatki o odprtosti zaslonke in občutljivosti medija na katerega fotografiramo, rumeno polje nam kaže polje ostrine ( skrajno desno so mere), zeleno polje je polje neostrine.




OBJEKTIVI

Objektiv je osnovno orodje pri fotografiranju, torej, boljši ko je objektiv višjo kakovost izrisane fotografije bomo imeli.Pri uporabi objektivov, moramo vedeti tudi, kakšen objektiv bomo uporabili pri snemanju določenih motivov. V okviru te male šole vam žal ne moremo našteti številnih objektivov, ki so na tržišču, lahko pa si z znanjem pridobljenim na teh straneh lažje izberete primeren objektiv, s katerim želite snemati vaše posnetke. Na splošno velja, da objektivi najbolje izrišejo sliko pri srednjih zaslonkah med 5,6 in 11. V tem področju je risba najboj ostra, globinska ostrina zadosti velika, kontrastnost risbe pa primerna. Čeprav kontrastnost uravnavamo naknadno z drugimi pripomočki, o katerih bo tekla beseda pozneje, je res da nanj nekoliko vpliva tudi uporabljena zaslonka. S polno odprtino objektiva dosežemo manj kontrastno risbo, medtem, ko postane kontrast z močno zaslonjenim objektivom večji. Svetlobnih kontrastov ne smemo mešati z pojmom ostrine, ki je posledica večje ali manjše, hotene ali nehotene konture in globinske ostrine. Druga zadeva, ki jo moramo obvladati pri izbiri in uporabi različnih objektivov , je njihovo podajanje perspektive v prostoru. Objektive delimo na normalne, širokokotne in tele objektive. Njihov kot si lahko ogledamo na spodnji tabeli.



AKROMAT - je kombinacija bikonveksne leče iz kronskega stekla in bikonkavne leče iz flintovega stekla. Ime akromat pove, da so odstranjene optične napake zaradi barvnega razklona svetlobe, takšne objektive danes vsebujejo poceni kamere.
APLANAT - je sestavljen iz dveh simetrično postavljenih akromatov. Korigirane so mnoge optične napake, svetlobna jakost pa se od prvotne 1:16 z razvojem povzpenja.
PETZVALOV OBJEKTIV - je dobro služil fotografom kar pol stoletja, saj ga je poleg odlične optične korekcije odlikovala tudi za tiste čase izredna svetlobna jakost. Šele, ko so iznašli nove vrste optičnih stekel, so ga izpodrinili novi, lažji in svetlobno zmoglivejši objektivi - anastigmati.
ANASTIGMAT - je dvojni objektiv, ki sestoje iz dveh, optično korigiranih polovic, ločenih z zaslonko. Lahko so simetrični, nesimetrični, nelepljeni, pollepljeni. Nesimetričnim anastigmatom pravimo tudi TRIPLETI, ker so prvotno imeli tri leče, pozneje pa tri člene...
ŠIROKOKOTNIK - so fotografiji odprli široke poglede. Zrcalne kamere so konstruktorjem povzročale težave, saj je moralo za objektivom ostati zadosti prostora za gibljivo zrcalo. Širokokotniki z ekstremno širokim kotom so otroci računalniške dobe, posebnež med njimi je tako imenovano ribje oko " fish eye ".
POSEBNI OBJEKTIVI - med njih uvrščamo povečevalne objektive, ki se uporabljajo pri fotografskih povečevalnikih, projekcijski objektivi, ki jih najdemo v projektorjih, anamorfični objektivi, imajo cilindrične leče in jih povezujemo s pojavom širokega platna v kinematografiji.
ZOOM OBJEKTIVI - objektivi s spremenljivo goriščnico, to dosežejo s premikanje leč v sistemu. Pri teh objektivih je zelo pomembno, da ostaneta nastavitvena točka ostrine in svetlobna jakost pri različnih goriščnicah nespremenjeni.
ZRCALNI OBJEKTIV - Čeprav ima zrcalo nekatere optične prednosti pred lečami, so čisti zrcalni objektivi ostali na ravni eksperimenta. Danes najdemo zrcala v kombinaciji z lečami v dolgožariščnih objektivih in amaterskih astronomskih teleskopih. Svetlobni žarek potuje pri tako zasnovanih teleobjektivih trikrat skozi optiko, zato je konstrukcija približno za dve tretjini krajša kot pri klasičnem objektivu.

Objektiv je oko vašega fotoaparata, pri snemanju pogosto nismo sentimentalni z našimi kamerami in objektivi in z njimi ne ravnamo v rokavicah. Vedno si želimo kar najboljši posnetek, vendar se moramo zavedati, da prah, pesek, sonce, vročina in zrak škodujejo izredno gladkim površinam leč. Preden potegnete iz žepa robec, da bi z njim obrisali objektiv, trikrat pomislite, da je protiodsevna plast ki preprečuje refleksijo med lečami, debela komaj četrtino ali manj svetlobnega vala. Torej si z robčkom raje obrišimo nosek in to opravilo opravimo z krpicami ali čopičem, ki so temu namenjeni. Največ in najbolje pa bomo storili, če naš ljubi objektiv zaščitimo z zaščitnim filtrom, ki ga navijemo na vrh objektiva. Težave, ki nastanejo pozimi, ko pridemo z mrzlega zraka na toplo ali obratno, se pojavilo v obliki rosenja, ne drgnite po lečah, ker bo vse zaman! V takšnem primeru je najbolje, da našo opremo prilagodimo snemalni temperaturi okolice, tako, da počakamo, da rosenje izgine samo od sebe.

SPOZNAJTE SVOJO KAMERO

Spoznavanje kamere je le na oko tehnična snov. Gre za to, da je fotografski aparat vaše osnovno orodje, tako, kot je slikarju čopič ali glasbeniku instrument. Obvladovanje tehničnih osnov in možnosti, ki jih pri snemanju nudi kamera, spada torej med osnove vsakega snemalnega dela. Opis vašega fotoaparata dobite v priloženih navodilih, ki jih dobite ob nakupu. Ta navodila skrbno preberite, to počnejo tudi poklicni fotografi. Ker se vsi tipi fotoaparatov med seboj razlikujejo, jih tu ne bomo naštevali in opisovali, pomudili pa se bomo pri tehničnih lastnostih, ki jih vsebujejo le te.

Fotoaparat za široko rabo ( trotelziher ) je najpogostejši fotoaparat namenjen široki rabi nezahtevnih ljubiteljev fotografije. Takšne kamere imajo fiksen objektiv, ki ga ne moremo menjati in je vgrajen v sam aparat. Poznamo dva tipa, takšen, ki ima fiksno goriščnico ( brez zooma ) in takšen, ki ima možnost spremenljive goriščnice ( zoom ). Ti aparati ponavadi danes vsebujejo tudi vgrajeno bliskavico, vendar smo pri takšnih bliskavicah precej omejeni ( najbolj pogosto ima takšna bliskavica domet od 2m do 4m ), možnosti izbire snemalnih programov...

Zrcalnorefleksna kamera je fotoaparat, ki omogoča menjavo različnih objektivov, in zelo pogosto vsebuje vse napredne možnosti programskega snemanja, tako kot ročnih nastavitev osvetljevanja. Takšni aparati, lahko dosegajo zelo visoke cene. Razlikujejo se po trpežnosti, sestavi, materialih, raznovrstnih hitrostih ( hitrost zaklopa, previjanja filma, shranjevanja podatkov...), glasnosti...Vsebujejo poleg ( ne pri vseh ) vgrajeno bliskavico in nastavek za zunanjo bliskavico in kup dodatnih možnosti za najrazličnejše dodatke.

Zrcalnorefleksna kamera večjega formata je v principu podobna zgoraj omenjeni kameri, le da omogoča snemanje večjih formatov posnetkov, kar posledično pomeni boljšo kakovost posnetka...

Dvooka zrcalna kamera, je bila v preteklosti zaradi večjega formata precej priljubljena. Vsebuje dva objektiva, zgornji objektiv je iskalni, spodnji pa snemalni.

Polaroid kamera, je kamera, ki izdela fotografijo sama v nekaj minutah.

Ohišje fotoaparata povezuje vse dele fotoaparata v celoto, nanj je mogoče namestiti raznovrstne dodatke, kot so objektiv, bliskavica, žično sprožilo, stojalo...

Objektiv je odločilen za kvaliteto posnetkov, nameščen je na sprednji strani ohišja z navojem " bajonetom. Pogosto velja pravilo ( ne vedno ), večja svetlobna jakost boljši izris ( boljši objektiv ), v kvaliteto objektiva, pa ne smemo uvrščati le svetlobne jakosti, vendar tudi kakovost leč, materiali iz katerih je objektiv sestavljen, kompaktnost, trpežnost objektiva, kakovost mehanizmov za zoom, ostrenje...

Zaklop fotoaparata spusti svetlobo na svetlobno občutljiv medij ( CCD tipalo, film ), le takrat, ko pritisnemo na sprožilec, ki je ponavadi nameščen na ohišju. Poznamo več vrst zaklopov: peresni , središčni ( centralni ) , zavesni zaklop...

Iskalo omogoča kreativno delo s fotoaparatom, in je tista optična naprava, ki omogoča natančno določanje slikovnega izreza med samim fotografiranjem. Poznamo več vrst iskal ( albadno, newtonovo, zrcalno, prizmatska...) Skupno vsem iskalom je, da gledamo skoznje z očesne višine in dajejo svetlo, ostro, bolj ali manj jasno omejeno sliko. Najpogostejša napaka iskal ( zlasti pri cenejših fotoaparatih ) je paralaksa ( razlika med sliko, ki jo vidimo v iskalu in ono, ki jo registrira snemalni objektiv.



Transportni mehanzem pomika film v fotoaparatu naprej, to pa ne velja za digitalno tehniko, kjer so transportne mehanizme zamenjali procesorji, ki omogočajo časovno različne shranjevanje posnetkov na spominske kartice.

SVETLOBNO OBČUTLJIVI MATERIALI

Svetlobno občutljivi materiali omogočajo registriranje svetlobe. Pri klasičnih fotoaparatih je uporabljen filmski trak, kot svetlobno občutljiv material, na katerega zajamemo latentno sliko, ki se pokaže po kemijski obdelavi. Poznamo več vrst filmov, najbolj pogosti pa so črno beli negativ filmi, barvni negativ filmi in pozitivni filmi ( diapozitivi ). Pri uporabi digitalne tehnologije, pa je uporabljen svetlobno občutljiv material, ki ga imenujemo CCD tipalo. CCD tipalo je sestavljeno iz svetlobno občutljivih točk, ki registrirajo različne valovne dolžine svetlobe, ki jih nato z pomočjo procesorja pretvori v sliko. Poznamo več vrst takšnih tipal, ki so sestavljena iz različnih oblik, velikosti, materialov svetlobno občutljivih točk. Kakšna so ta tipala in njihove lastnosti lahko preberemo v propagandnih materialih in navodilih proizvajalcev digitalnih fotoaparatov.

FILTRI

Filtri imajo dvojno nalogo, nalogo barvnih sit, ki jo lahko na kratko opredelimo tako, da na pozitivni sliki zmeraj poudari sebi enako barvo, napravi jo svetlejšo, nasprotno barvo pa zadrži in jo podaja temneje. Če imamo na primer na belem papirju rdeč kos blaga, bi z močnim rdečim filtrom teoretično lahko dosegli, da bi kos blaga dobesedno izginil v belini. V teoriji delimo filtre na razne vrste, glede na namen in rezultate, ki jih z njimi dosegamo. Ker ima delitev tudi praktično vrednost, bi glede na potrebe snemanja lahko razdelili filtre takole:

KOREKCIJSKI ( popravni ) filtri so tisti, s katerimi prilagajamo podajanje barv v črno-eli lestvici očesni krivulji ali osebnemu hotenju.
SELEKCIJSKI ( izbirni ali zaporni ) filtri poudarjajo le omejen spektralni pas in izključujejo druge.
EFEKTNI ( učinkoviti ) filtri povečajo s pretiravanjem tonskih vrednosti učinek slike.
KONTRASTNI filtri naj bi povečali premalo izrazita tonska nasprotja med posameznimi barvami.
KOMPENZACIJSKI ( izravnalni ) filtri služijo za pravilno podajanje barv v barvni fotografiji ( za doseganje prave barvne temperature, kadar svetloba odstopa od idealne vrednosti za doloen svetlobno občutljiv material ).
KONVERZIJSKI ( spreminjevalni ) filtri s katerimi izravnavamo razliko med dnevno svetlobo in umetno lučjo pri snemanju.

Pri uporabi filtrov pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da nam vsak filter odvzame nekaj svetlobe, ki jo moramo nadomestiti z podaljševanjem časa ali odpiranjem zaslonke. Temu rečemo filtrski faktor, in je faktor, ki ga tovarna ( proizvajalec ) označi na vsakem okovu filtra, nam pove kolikokrat moramo podaljšati osvetlitev. Faktor 2 pomeni, da bomo odprli zaslonko za eno stopnjo ( npr. z 8 na 5,6 ), faktor 4 pomeni da bomo odprli zaslonko za 2 stopnji ( npr. z 5,6 na 2,8 ). Pri faktorju 1 prehaja skozi sito vsa svetloba in osvetlitev ostane nespremenjena.
V moderni digitalni tehniki si lahko kasneje pomagamo z obdelovalnimi programi, torej uporaba filtrov ni nujno potrebna za doseganje posebnih učinkov, nekatere kamere pa imajo že vgrajene posebne nastavitve za izravnavo barvnih temperatur. Pa si poglejmo najpogosteje uporabljivih filtrov:

Rumenica ( faktor 1-3 ) je najbolj uporabljani filter. Svetleje podaja predmete rumene barve pa tudi zelene, oranžne in rdeče. Modrino in vijolične oddtenke napravi temnejše, absolutno pa zapira UV žarke. Z rumenico dosežemo normalnejše podajanje tonskih odnosov v odprti pokrajini, kjer poudari oblake na modrem nebu. Če snemamo portret pri dnevni svetlobi, postane koža naravnejša, napake v koži in pege pa močno omili. Priporočljivo jo je tudi uporabljati pri snemanju zasnežene pokrajine, ker so sence zaradi odseva neba povsem modre, bosta struktura snega in pokrajina postali bolj izraziti.
Oranžni filter ( faktor 4 ) močno poveča kontraste pri fotografiranju ob dnevni svetlobi, saj absorbira ves modri del spektra od modrozelene naprej. močno poudari in osenči oblake, posvetli in poudari rumena polja. Pri fotografiranju arhitekture poudari strukturo materiala, zlasti fasade in kamen. Čeprav ni priporočjliv pri portretu, lahko dosežamo pri dnevni svetlobi zanimive efekte, koža postane voščeno prosojna in svetla.
Rdeči filter ( faktor 3-6 ) podaja vse predmete rdeče, oranžne in rumene barve svetleje, ves del spektra od rumenozelene dalje pa zadržuje in podaja temneje. Močno povečuje kontraste na nebu, snegu in vodi. Rdeči filter pogosto uporabljamo za trike ( npr. za nočne posnetke ) pri dnevni svetlobi, saj nebo in zelenje lahko potemni do črnega. Močno odstranjuje atmosfersko meglico, ki nastane kot posledica razprševanja za oko nevidne UV svetlobe.
Zeleni filter ( faktor 2-5 ) uporabljamo zlasti pri snemanju v gozdu in sploh tam, kjer prevladuje zelenje. Drevesa, grmovje in travniki bodo postali svetlejši in bolje izrisani. Priporočljivi so svetlejši manj gosti zeleni ali zelenorumeni filtri in precej previdnosti, saj lahko dobimo precej svetlo in prazno nebo.
Modri filter ( faktor 2-5 ) bomo rabili le redko, kadar bomo zaradi posebnih razlogov želeli poudariti modre, zelenomodre in vijolične oddtenke svetleje, rdeče, rumene in oranžne pa temneje. V poštev pride zlasti pri reprodukciji barvnih predlog, izjemno pa pri portretiranju z umetno lučjo na pankromatsko tvorivo, ko prepreči brezkrvne, blede ustnice in kredaste obraze. Ker poudarja vsako nečistočo kože ( pege ), moramo biti pri uporabi previdni.
Plarizacijski filter odklanja reflekse z nekovinskih predmetov in zboljšuje podajanje barv, odstranjuje meglico v atmosferi in uravnava modrino neba, zapira pot UV žarkom in povečuje kontrast. Ker je odprta, osončena pokrajina polna modre polarizirane svetlobe, bo zelenje dobilo naravnejšo, toplejšo barvo, pogled pa bo segel do najbolj oddaljenega horizonta.

SVETLOBA

Svetloba je tisti vir energije, ki ga registriramo, oziroma zajamemo z našim fotoaparatom. Ko izberemo motiv, ki ga želimo posneti je najpomembnejša njegova osvetljenost. To je v prvi vrsti oblikovno, estetsko vprašanje, ki ima tudi tehnično plat. Svetlobo opredelimo predvsem s treh vidikov: naravna svetloba, umetna svetloba in kombinacija naravne in umetne svetlobe.
- Naravna svetloba je seveda dnevna svetloba, ki pa je pri snemanju lahko zelo različna. Razlika med sončnim, oblačnim, oziroma spremenljivim vremenom lahko znaša tudi tri ali več zaslonk. Kadar sta nebo in atmosfera čista, bo sončna svetloba zelo usmerjena in trda ( kontrastna ). Kontrastom ob snemanju pri takšni svetlobi se lahko delno izognemo z primernim kotom fotografiranja, ali pa z dodatnimi izvori svetlobe, ki bodo sence ublažili. Pri takšnem načinu lahko uporabimo izvore umetne svetlobe ali pa uporabimo odbojnike, ki odbijejo svetlobo. Odsevalko, ki jo bomo postavili na stojalo ali pa nam jo bo držal asistent lahko kupimo ali pa si jo izdelamo sami ( na okvir napnemo belo rjuho, uporabimo večji kos stiroporja, na lepenko prilepimo in napnemo srebrno folijo...). Upoštevati moramo tudi to, da bodo različni materiali odsevali različno svetlobo, srebrna folija bo reflektirala močnejšo svetlobo kot recimo bela rjuha...
Ko bo vreme oblačno, zlasti kadar so oblaki visoko in so gosti, skozi njih seva sončna svetloba, pravimo, da je svetloba razpršena ( difuzna ). To je najmočnejša in hkrati najboljša svetloba za snemanje. Celotno nebo deluje, kot močan reflektor, ki pošilja svetlobo proti tlom. Izvor svetlobe ni več točka, ampak ves svod, zato so sence blage ali pa jih sploh ni, motivi so tako rekoč osvetljeni z vseh strani.
Poseben problem je snemanje proti svetlobi. Direktna svetloba v objektivu povzroča med lečami neprijetne reflekse, ki padajo na film in rišejo razpotegnjene lise in večkratne podobe zaslonske odprtine. To lahko izkoristimo, kot umetniški efekt ali pa se temu skušamo izogniti z različnimi dodatki, ki se privijejo na objektiv, lahko tudi z senčenjem izvora svetlobe ( veja, dežnik...).
-Umetna svetloba je v fotografiji nepogrešljiva, za delo z njo pa je potrebno dosti znanja in izkušenj. V fotografiji se uporabljajo zlasti bliskavice, pa tudi žarometi ( reflektorji ). Poznamo več različnih vrst in proizvajalcev bliskavic od vgrajenih do studijskih bliskavic, na katere se lahko po želji pritrdijo najrazličnejši dodatki, ki omogočijo trdoto, moč...svetlobe.
-Svetlomer je osnova za pravilno osvetlitev posnetka in je nepogrešljiv dodatek naši opremi. Obstaja več vrst svetlomernih naprav, ki so lahko vgrajene v sam fotoaparat ali pa čisto posebna napravica. Merimo lahko vpadno ali odbito svetlobo, slednjo merijo svetlomerske naprave v fotoaparatih samih. Boljši fotoaparati ali svetlomerji omogočajo več načinov merjenja svetlobe: ploskovno ( po celi ploskvi fotografiranega motiva ), delno-selekcijsko ( samo del motiva ) ali točkovno ( samo na določeni točki na motivu ).

OSNOVE KOMPOZICIJE

Uspeh posnetka je odvisen od mnogih dejavnikov, med katerimi je dobra tehnična oprema osnova, ne pa tudi zahteva. Končn izid je odvisen tudi od fotografa za fotoaparatom, njegovega znanja in hotenja. Obvladovanje vseh optičnih, tehničnih, računalniških, kemičnih... osnov, na katerih temelji fotografija je samo sredstvo za doseganje vsebinskih oziroma idejnih ciljev, o katerih avtor razmišlja, še preden je prijel za fotoaparat in ga kot rdeča nit vodijo vse do trenutka, ko je pred njim končni izdelek. Čista, izdelana tehnika, dognana notranja vsebina in iz nje izvirajoča, na osnovni zamisli grajena oblika so tri temeljne zahteve pri ustvarjanju likovnega dela.
Komponirati pomeni z drugo besedo tudi oblikovati, graditi, sestavljati. Torej, ko konponiramo sliko, smiselno zlagamo vse prvine ( točke, linije, površine, gmote ), iz katerih je sestavljena slika, v likovno celoto, ki naj bi gledalcu posredovala notranje vsebinsko sporočilo. Fotografija je dinamična umetnost, kjer bolj kot pastoralna harmonija in ravnovesje, prevladuje prizadevanje, da bi ustvarili vtis gibanja, dinamike, dramatičnosti, akcije, spopad nasprotij in podobno. Vse to ne jemlje vrednosti in ne zmanjšuje pomena klasičnih opravil komponiranja, gotovo pa zahteva določene širše, svobodnejše poglede in tudi dopolnitve tam, kjer je časovni in miselni razkorak postal že očitno prevelik.
Konponiranje žal ni postopek, ki bi se ga lotili postopno, korakoma. Kompozicija nastaja s hkratnim usklajevanjem številnih prvin, ki vsem skupaj daje končni vtis - dobro konponirano sliko.
Svetloba je najpomembnejša med vsemi prvinami, s katero gradimo sliko. O vrstah svetlobe smo že govorili, pri komponiranju moramo upoštevati predvsem kakšna je, in kakšen končni izid bomo z njo dosegli. Močna usmerjena svetloba daje kontrastno risbo z globokimi in ostro izrisanimi sencami, pričarala bo plastičnost in prostornost slike, poudarila bo strukturo in površino predmetov. Pravo njeno nasprotje je razpršena ( difuzna ) svetloba, ki ne pozna kontrastov med sencami in svetlinami. Na površini predmetov bo upodobila vsako podrobnost, ki bi se zaradi kontrastne svetlobe sicer izgubila. Ob frontalni svetlobi, ki pada v smeri optične osi objektiva bodo predmeti videti ploščati. Najbolj efektna pa je nasprotna svetloba, ki je med vsemi vrstami svetlobe najbolj kontrastna in riše samo obrise ( konture ) predmetov, sicer pa ostanejo predmeti v senci.

Z izrezom dosežemo to, da jasno omejimo sliko in izločimo vse kar je nepotrebno, s tem pa osredotočimo pozornost na glavni motiv in poudarimo njegov odnos z drugimi podrejenimi slikovnimi prvinami. Bistvo fotografiranja je določanje čimbolj pravega izreza, pri tem pa si pa si bomo pomagali tako, da bomo hodili okrog motiva, ga opazovali ( če nam narava motiva to dopušča ), spreminjali oddaljenost fotoaparata od predmeta, izbrali objektiv z najprimernejšo goriščnico...

Ostrina je osnovna zahteva pri fotografiranju, vendar to ne pomeni, da je naš ideal vedno absolutno ostra slika. Popolnoma in absolutno ostro sliko ponavadi pripisujemo le tehničnemu fotografiranju, pri likovnem upodabljanju pa lahko z ostrino in neostrino v sliki poudarimo bistveno, gradimo vtis prostornosti in izločimo vse nepotrebne, moteče in nebistvene predmete v sliki. Z zapiranjem zaslonke bomo podaljševali ( večali ) globinsko ostrino in obratno.

Ospredje pomaga graditi v sliki vtis prostornosti, zato je dobro, da ga ločimo od glavnega motiva, bodisi z svetlobo ali z ostrino.

Ozadje je prvina s katero imamo lahko dosti preglavic. Kamorkoli stopimo s kamero je vedno na posnetku prisotno tudi ozadje. Portret, ki mu iz glave raste televizijska antena ipd., je posledica slabo izbranega ali premalo premišljenega ozadja. Razen pri delu v studiu , se ozadju ne bomo mogli izogniti. Takšnim neprimernim ozadjem se lahko ognemo z različnimi perspektivami, optično neostrino, računalniško obdelavo...Odnos med objektom, ki ga snemamo in ozadjem je lahko različen, enakovreden ali podrejen, kar je še najbolj odvisno od uporabljene goriščnice objektiva.

Perspektiva gradi v sliki vtis prostornosti, tridimenzionalnosti. Fotografiranje je skoraj neprestano prizadevanje, da bi na dvodimenzionalni površini dosegli kar najbolj prostoren vtis slike Poleg linij, ki se stekajo v daljavo, višino ali globino lahko prostornost slike gradimo tudi s poudarjenim ospredjem, velikostnim razmerjem med predmeti, porazdelitvijo ostrine, zračno perspektivo, porazdelitvijo svetlobe in senc, pa tudi s porazdelitvijo barv.

Zorni kot je odrejen s položajem kamere v prostoru. Visok ali nizek zorni kot lahko v sliki dramatično podčrta vtis globine oziroma višine. Vendar takšna likovna izrazna sredstva naj ne bodo le sama sebi v namen!

Format slike je pogoj za razmišljanje o slikovni zgradbi slike, kajti od formata slike je odvisna likovna zgradba slike. Ležeči pravokotni format poudarja horizontalno smer, zato spadajo vanj predvsem motivi z vodoravnicami. Poudarja prostor, širino in daljavo Pomembna je lega horizonta saj visok horizont poudarja zemljo, ospredje, bližino. Nizek horizont poudarja nebo, daljavo in neomejen prostor. Horizont, ki teče po sredini slike in jo deli na dva enakovredna dela, deluje uravnovešeno in statično.
Funkcija pokončnega "vertikalnega formata" je da vanj komponiramo vertikale. Ti formati poudarjajo višino in globino, dviganje, pa tudi statičnost, nepremakljivost, stalnost, trdnost in podobna stanja.

Linearna kompozicija slike


V praznem okvirju pogled nemirno bega in išče v njem vsebino, smisel, ki bi pritegnil zanimanje.







V drugačnem primeru je prepolno vsebine, brez reda in diferenciacije porazdeljeni elementi ne ustavijo in ne pritegnejo pogleda.







Med elementi je en, ki ima nekoliko drugačno obliko, če poskusimo odtrgati pogled s te točke, ugotovimo, da se pogled vedno znova vrne nanjo, tako je slika dobila osrednji element, ki ima v tem primeru vlogo težišča v sliki.





Takšen učinek nastane tudi, ko ima eden izmed elementov drugačno obliko, ton ali barvo.







V množici elementov se je pojavilo nekaj točk, ki jasno nakazujejo smer, v kateri so porazdeljene. Pogled se ne ustavi v nobeni izmed poudarjenih točk ampak si ustvarja nov gradbeni element: svojevrstno smer v neredu, abstraktno nakazano linijo.





V tem primeru je oko prikovano v strogo središče slike, kjer se nahaja element. Izraža uravnovešenost, mir in negibnost. Klasičen primer principa statične kompozicije.






Težišče je postavljeno tesno ob rob slike, torej nesimetrično. Izraža neravnovesje med neizkoriščenim prostorom in težiščem , ki ga privlači prostor izven okvira. Rečemo, da je njegova postavitev dinamična. Takšno kompozicijo moramo opravičiti z vsebino slike in akcijo težiščnega motiva.




Klasična rešitev med popolno statiko in neuravnovešeno razgibano dinamiko, ki ji pravimo razmerje zlatega reza. Težišče leži v razmerju 8:5 ali 1:2.






Vsak težiščni poudarek, ki ni nameščen strogo statično, vnaša v sliko neuravnovešenost, neizkoriščen prostor pa postane odveč. Če bi ga odrezali, bi v sliki zopet dosegli statično ravnovesje. Uravnovesimo pa ga lahko tudi z protiutežjo, ki je manjša in podrejena, s tem pa dosežemo tudi dinamično ravnovesje.




V sliki smo dosegli dinamično ravnovesje, ki ga lahko primerjamo z tehtnico: manjša gmota na daljšem kraku odtehta večjo gmoto na krajšem kraku.


Kompozicija je dinamična takrat, kadar nam ustvarja vtis gibanja, nemira, akcije. Diagonala je poleg ostalih linij najbolj dinamična linija, preprosto zato, ker je najdaljša premica v sliki. Navidezno gibanje v dinamični postavitvi teži proti robu ali celo iz slike.




Pogoj za uspeh posnetka pa ni samo primerno izbrana kompozicija, vendar usklajenost zasnove vsebine in kompozicije.

BARVE IN BARVNA KOMPOZICIJA

Kako dojemamo barve? Mnogokrat slišimo za izraze, kot so tople in mrzle barve. Pojem toplih barv označujejo barve rdečega spektra, k mrzlim pa uvrščamo modri del spektra. V naravi pa težko najdemo eno samo barvo, ponavadi se barve nizajo druga ob drugi, lahko pa se jim pridružijo tudi nevtralni sivi toni. Barve so lahko temne, svetle, lahko jih dojemamo bolj ali manj intenzivne ( zasičene ).
Vsaka čista barva, ki v sliki prevladuje, spodbuja oko, da vidi komplementarno barvo. To je reakcija v vidnem organu. Zato bo nevtralna barva marsikdaj dobila hladen občutek, če bo ležala v polju tople barve. In seveda obratno.
Iz istega razloga bo videti barva bolj zasičena, če jo soočimo z komplementarno barvo. Ob njej postane barva navidezno bolj čista in bolj zaživi. In obratno, ista barva bo navidezno videti oslabljena, če jo postavimo ob polje sorodne barve.
Delovanje nasprotnih barv je najmočnejše, kadar leže neposredno druga ob drugi. Vložek drugačne ali nevtralne barve zmanjšuje vtis medsebojnega izključevanja in polnosti barv. Komplementarne barve si nasprotujejo, zato delujejo moteče, neskladno, vnašajo nemir. To delovanje je močnejše takrat, kadar so zastopane enakovredno. Kadar pa komplementarne barve niso zastopane enakovredno, komplementarni akcent poživlja sliko, privlači pozornost in daje vtis barvnega skladja.
Iz navedenega smo spoznali, da se barve v medsebojnem soočanju lahko navidezno spremenijo. Zelenorumeno polje je na komplementarnem vijoličastem ozadju videti svetleje, bolj polno in se navidezno nagiba k rumenemu oddtenku. Isto zelenorumeno polje je na rumenem ozadju videti navidezno temnejše, bolj bledo in se v tonu nagiba bolj k zeleni. Pravi vtis barve dobimo takrat, ko jo položimo na nevtralno ozadje. Ker oko ne zaznava optičnih prevar, lahko barvo realno oceni.

MOTIVI VSEPOVSOD

S kamero se boste znašli pred najrazličnejšimi nalogami in marsikdaj tudi v težavnih svetlobnih razmerah, zato smo spodaj opisali nekaj praktičnih nasvetov .

-Pokrajina
Razpoloženje na sliki ustvarjataluč in atmosfera, tako privzeta svetloba ustvarja iz minute v minuto različna razpoloženja. Torej, ko se sonce premakne spremeni kot padanja svetlobe in s tem tudi intenziteto in spektralno sestavo. Zjutraj in zvečer prevladujejo tople barve opoldne in v oblačnem vremenu pa prevladujejo hladne modre barve. Z nizkim horizontom poudarimo nebo, z visokim pa usmerimo pozornost k tlom. V pokrajini poizkušajmo ustvariti vtis globine tako, da pred glavni motiv postavimo nek objekt. Prostornost pomagajo ustvariti tudi oblaki na nebu. Posnetek proti soncu je lahko učinkovit, le da mora biti pravilno izbran.

-Tihožitje in mrtva narava
Fotoaparat ima pri odkrivanju neznane realnosti drugačne možnosti, kot slikarjev čopič, saj se marsikdaj giblje v dimenzijah, ki so človeku brez posredovanja tehnike nedosegljive. Iskanje posnetkov v naravnem okolju in prosti naravi, nas bogati in gradi pravi odnos do narave, katere del smo tudi sami, pa smo se ji marsikje že preveč odtujili.

-Bližinski posnetki
Bližinski posnetki zahtevajo posebno opremo ( posebne objektive namenjene bližinskim posnetkom, ali predleče...). Optično zakonitost, da svetloba pada z kvadratom razdalje moramo tu še posebej upoštevati, to pomeni, da moramo pri dvojnem iztegu kar štirikrat podaljšati osvetlitev. Upoštevati je dobro tudi kot padanja svetlobe, če pa je zaradi motiva to nemogoče si pomagamo z umetnim osvetljevanjem, kot je posebna bliskavica, ki jo navijemo na konec objektiva, ali pa umetno lučjo, ki jo postavomo tako, da pravilno osvetlimo motiv.

-Skupina in portret
Pri fotografiranju skupine mora biti fotograf tudi dober animator, saj takšno delo zahteva določeno organizacijo množice ljudi, ali pa se je potrebno za pritisk na sprožilec odločiti v pravem trenutku. Za takšno vrsto dela bomo v večini primerov potrebovali širokokotne objektive, kakšnega bomo izbrali je odvisno samega prostora in skupine ljudi, ki jo fotografiramo.
Pri portretu osebe raje izberemo objektive z daljšo goriščnico, saj lahko objektivi z krajšo goriščnico močno popačijo obraz. Pri fotografiranju z privzeto dnevno svetlobo moramo upoštevati zakonitosti, ki smo jih lahko prebrali v zgornji alineji pokrajinskih posnetkov, vendar lahko tu kot pripomoček uporabimo tudi bliskavico. Pri portretiranju v fotografskem ateljeju pa je končni izdelek odvisen predvsem od nas in opreme, ki smo jo uporabili.

-Žanr
Samo življenje ponuja množico žanrskih motivov, ki so več kot samo hvaležen motiv, so posnetki z dokumentarno vrednostjo. Drobni živalski motivi so vedno zanimivi in dostopni vsakomur. Približajte kamero in odkrili bomo svet, ki ga v vsakdanji naglici nimamo časa opazovati. Še več pa si bomo lahko privoščili v naravi, kot lovec s fotoaparatom.

-Reportaža
Reportaža je težko in zahtevno delo, ki zahteva vsa področja fotografije. Z reportažo prikažemo dogodek, potovanje ... Bolje, ko prikažemo dogajanje, boljša bo reportaža. Z reportažo želimo gledalcu prikazati kar največ, tega kar smo sami doživljali, oziroma trenutke in občutke prisotnih pred našim objektivom. Tu velja splošno pravilo: Fotograf mora biti čimmanj opazen, saj s tem ohrani ljudi pristne in naravne.

-Arhitektura in prostor
Za fotografiranje stavb in notranjščine uporabljamo pretežno širokokotne objektive, vendar imajo ti tudi slabosti, kot je popačenost, zato so proizvajalci izdelali objektive, ki so namenjeni temu področju. Takšni so posebni objektivi z izravnavo vzporednic pri snemanju. Pozorni moramo biti tudi na primerno stojišče in primeren čas snemanja, če snemamo stavbo zunaj, saj sonca ne moremo prestavljati.

-Gibanje in šport
Tu smo se znašli v večni borbi med hitrostjo in zahtevi po ostrini. Tu pretežno prevladujejo hitri časi osvetlitve in s tem posledično precejšne odprtosti zaslonke, kar pomeni manjše globinske ostrine. Posnetek bo izraznejši, če pritisnemo na sprožilec ravno v trenutku najmočnejšega gibanja. Najpogostejša napaka pa je ravno v tem, da mnogokrat posnamemo ravno v trenutku točke brezgiba, tako fotografija izgleda, kot, da gibanja sploh ni bilo. Torej poizkušajmo najprej ( če je to mogoče ) motiv opazovati, ga študirati, in šele nato se lotimo fotografiranja.

-Nočni posnetki in kočljive razsvetljave
Za snemanje v takšnih pogojih bo potreben stativ, dolge osvetlitvene čase in posnetki bodo čudoviti. Najprimernejši čas za fotografiranje nočnih posnetkov je ob somraku, ko je v atmosferi še nekaj svetlobe. Za fotografiranje strele z neba bo potrebno kar nekaj potrpežljivosti, ker ne vemo kje točno se bo spustila z neba. Za fotografiranje ognjemeta pa usmerimo fotoaparat tja, kjer mislimo, da se bo izstrelek razletel. Kadar pa smo omejeni z naravno ali privzeto svetlobo noči, pa si pomagamo z bliskavicami in umetnimi lučmi. Če takšnih pripomočkov nimamo, se lahko znajdemo tako, da uporabimo luči avtomobilov, motorjev ipd. Da pa bodo takšni posnetki še privlačnejši, lahko izvore svetlobe opremimo še z barvnimi filtri.

-Reprodukcija ali preslikava
Za reprodukcije uporabljamo posebne mize, ki so temu namenjene, opremljene so z stojalom, na katerega navijemo fotoaparat, lučmi za osvetljevanje originala in antirefleksnega stekla, pod katerega vstavimo original. Če takšne napravice nimamo se lahko znajdemo tudi drugače, le da moramo paziti, na reflekse, ki se pojavijo pri fotografiranju, tako, da za malenkost spremenimo kot fotografiranja ali vpada svetlobe.

-Podvodna fotografija
Zaradi svetlobnih razmer v podvodnem svetu nam podvodni posnetki razkrivajo predvsem bližnje poglede in ne širokih panoram. Za takšno fotografiranje bomo potrebovali kalup v katerega bomo vgradili fotoaparat, tako, da bo varen pred vdorom vode. Če je le mogoče bomo uporabljali bliskavico, zlasti v globinah, kjer svetlobe primanjkuje. Vso srečo...

-Mikroskopska fotografija
Precej zanimiva veja fotografije, saj nam razkriva detlje, ki jih drugače ne registriramo. Da pa bi bili takšni posnetki, ki so lahko že sami po sebi precej zanimivi še lepši, se bomo fotografiranju takšnih motivov lotili z nizkoobčutljivimi in drobnozrnatimi svetlobno občutljivimi materiali.

-Umetniška fotografija
Kaj pravzaprav umetniška fotografija je, bi težko rekli, saj je že samo fotografiranje umetnost. Pojem umetniške fotografije bi nekako lahko opredelili tako, da je fotografija umetniška takrat, ko zadovolji čute gledalca in izraža tisto, kar je avtor želel izraziti. Dejstvo pa je tudi, da si vsak sam ustvari občutek, filozofijo o prikazanem delu.

-Povzetek
Tako, na kratko smo obdelali večino tehnike, načinov fotografiranja, fotografskih vej ... Za obsežnejše znanje pa lahko predelamo še cel kup literature, ki jo dobimo v knjižnicah. Znanje in pravilen pristop k fotografiranju in fotografiji sami, pa bogatimo z ogledom fotografij, ki smo jih posneli bodisi sami ali kdorkoli drug. Fotografije študiramo in o njih razpravljamo, se posvetujemo in ocenjujemo ... Torej klasični nasvet: VAJA DELA MOJSTRA !!!
Pa veliko užitkov ...



Viri: ABC fotografija, Fotografirajmo snemajmo.